Razredna ura – srečanje z našimi udeleženci srednješolskih programov za odrasle. Pogovorimo se o tekočih zadevah, ponovno jih spomnim na pravočasno prijavo na izpitne roke. Ostali del je namenjen vprašanjem, razreševanju dilem in pogovoru o tem, kako jim gre učenje in opravljanje izpitov na daljavo.
Odkar smo zaradi epidemije celotno izobraževalno dejavnost preselili v svet virtualnega, so Zoom razredne ure redno na našem urniku. Kot organizatorki izobraževanja odraslih mi omogočajo, da sem bolj v stiku z našimi udeleženci, hitro predam in podrobneje razložim novosti v zvezi z organizacijo izobraževanja, obenem pa dobim dragocene povratne informacije z njihove strani. In čeprav so te ure običajno v večernem času in po zaključku njihovih predavanj, je odziv relativno velik. Pa ne zato, ker bi razredne ure za udeležence predstavljale edini vir informacij – obveščanje in svetovanje poteka tudi na drugačen način – pač pa tudi zato, ker te ure predstavljajo dodaten stik z nami kot organizatorji ter stik z drugimi udeleženci srednješolskega izobraževanja. Prepričana sem, da se je s fizično distanco in pomanjkanjem neposrednega stika, ki bi ga sicer imeli pri pouku in svetovanju v naših prostorih, potreba po rednem izvajanju razrednih ur še okrepila. V času negotovih razmer udeleženci radi slišijo tudi kakšno spodbudno besedo, predvsem pa je pomemben občutek, da kljub socialni distanci na izobraževalni poti niso sami. Potreba po rednem stiku se je kot nujna pokazala že v spomladanskem valu epidemije, ko sva s sodelavko Petro razredne ure izvajali najmanj enkrat tedensko. Udeležencem je bilo takrat v veliko uteho sprotno informiranje o novostih, nam pa njihovi odzivi dragocen vir informacij za nadaljnjo (re)organizacijo izobraževanja na daljavo. Brez sprotnega spremljanja odzivov, mnenja in potreb naših udeležencev bi bili zdaj zagotovo v slepi ulici. Ravno zaradi tega jih na vseh razredni urah pozovem k pobudam in predlogom za izboljšanje njihove izobraževalne izkušnje na daljavo. Nenazadnje so oni tisti, ki imajo najboljši vpogled v to, kaj se dogaja v virtualnih učilnicah, s kakšnimi preprekami se soočajo pri opravljanju izpitnih obveznosti in kje so še rezerve za izboljšanje njihovega šolanja. Pri teh vprašanjih pa sem večkrat dobila občutek, da udeleženci morda neradi izrazijo neko kritiko. Običajno povedo, da je »vse super«, da »vse štima« in izrazijo zadovoljstvo in pohvalo. Tudi na individualnih pogovorih se v splošnem pojavlja več pohval kot kritik. Super, kajne? Pa vendar sem želela preveriti, če je temu res tako in malo bolj razdelati ta vsesplošna odgovora »vse štima« in »vse je super«. Udeležencem sem poslala anketni vprašalnik, ki je naslovil posamezne vidike zadovoljstva z organizacijo in izvedbo izobraževanja na daljavo, oceno vpliva izobraževanja na daljavo na njihovo motivacijo in učni uspeh, njihovo mnenje o prednostih in slabostih takšnega načina izobraževanja ter tudi oceno usposobljenosti učiteljev za izvajanje pouka na daljavo.
Rezultati so bili spodbudni in v splošnem je anketni vprašalnik pritrdil temu, kar so udeleženci povedali že na razrednih urah. Velika večina jih je zadovoljnih oz. zelo zadovoljnih z organizacijo in izvedbo izobraževanja na daljavo, kar vključuje tako zadovoljstvo z izvedbo predavanj, individualnih konzultacij, delo v e-učilnici, izvedbo izpitov ipd. kot tudi zadovoljstvo z organizacijsko podporo, obveščanjem in svetovanjem. Kot rečeno, je anketni vprašalnik naslovil več vidikov izobraževanja na daljavo, na tem mestu pa bom izpostavila zgolj rezultate, ki so pri meni vzbudili pozornost in razmislek o predrugačenju dosedanjega načina dela. Najbolj sem bila presenečena nad rezultatom pri vprašanju, ali bi si tudi po zaključku ukrepov, ki prepovedujejo pouk v šolah, želeli nadaljevati s takšnim načinom dela. Pritrdilno je namreč na to vprašanje odgovorilo kar 70 % vprašanih. Temu pa lahko prištejemo še nekaj več kot 10 % udeležencev, ki so mnenja, da bi po koncu epidemije na daljavo lahko izvajali nekatere predmete oz. bi klasični pouk v učilnicah delno nadomestili z izobraževanjem na daljavo. Kot razlog so po večini navedli prihranek časa in potnih stroškov, prav tako so nekateri mnenja, da je izobraževanje od doma bolj »praktično« in »udobno«. To je razvidno tudi iz spodnjih komentarjev:
- »Da lahko spremljam predavanja od doma, tudi ko čuvam otroke, mi veliko pomeni.«
- »Prednost je zagotovo lažja organizacija časa, udobje kavča in tega, da lahko izklopim kamero in med predavanjem spijem kavo in nekaj pojem, velikokrat ne uspem prej zaradi službe.«
- »Manj je možnosti, da zamudim predavanja.«
Poleg tega je skoraj 60 % udeležencev mnenja, da izobraževanje na daljavo nima vpliva na njihovo učno uspešnost, 21 % pa jih meni, da so zaradi takšnega načina dela pravzaprav še uspešnejši.
To vse so rezultati, ki govorijo v prid izobraževanju na daljavo. Bomo s tem načinom izobraževanja torej kar nadaljevali? Bodo Zoom predavanja in e-učilnice naša nova resničnost? Ker je tako udeležencem »udobneje« in ceneje? Na drugi strani pa je naš anketni vprašalnik razkril tudi nekaj pomanjkljivosti takšnega načina izobraževanja. In teh zagotovo ne smemo spregledati. Pomanjkljivosti, ki so jih izpostavili udeleženci, se vežejo zlasti na pomanjkanje socialnih stikov in neposredne interakcije s profesorji ter sošolci. Poleg tega jih je veliko omenjalo tudi padec koncentracije, ki je posledica takega načina učenja. Naj navedem nekaj njihovih komentarjev:
- »Problem je, da ni osebnega stika, ni stika s profesorji in sošolci. To nam manjka.«
- »Ni tako velikega sodelovanja kot v razredu.«
- »Vse je virtualno, posledično mi pada fokus med predavanji. Takšna predavanja me izčrpavajo.«
- »Oteženo je delo v skupinah in mogoče kakšni pripomočki, ki bi nam jih profesorji lahko pokazali v živo …«
- »Problem je še posebej pri predmetih, kot na primer matematika. Saj učiteljica vse lepo razloži, samo je težje preko Zooma. Ne moremo si s sošolci pomagati tako, kot bi si sicer v živo, če ima kdo problem.«
Obenem moramo upoštevati tudi tiste udeležence, ki jim takšen način izobraževanja resnično ne ustreza. Nekateri so namreč zaradi prehoda na e-izobraževanje svoje šolanje do nadaljnjega celo opustili. Konkretnih razlogov za to je lahko več, zagotovo pa osipu botrujejo tudi nižja digitalna pismenost, nezanemarljivo pa ni niti dejstvo, da e-izobraževanje zahteva tudi dobro IKT opremljenost. Ustrezna IKT oprema in predvsem usposobljenost udeležencev na področju digitalne pismenosti sta sicer osnovna predpogoja, da se lahko nekdo vključi in uspešno sodeluje v tovrstni obliki izobraževanja, zato je pomislek o nadaljevanju s takšnim načinom dela tudi po zaključku obveznega izobraževanja na daljavo na tem mestu povsem upravičen. Kako torej najti srednjo pot in v izobraževalne programe vključiti vse prednosti učenja na daljavo ter obenem poskrbeti za tiste udeležence, ki v takšnem načinu izobraževanja ne vidijo nobene prednosti? Na podlagi izsledkov naše ankete bi lahko rekli, da se rešitev kaže v kombiniranem modelu izobraževanja. Določen del izobraževanja bi tako lahko tudi po zaključku epidemije izvajali na daljavo oz. pri posameznih predmetih smiselno kombinirali en in drug način dela.
Kombinirano izobraževanje oz. iz njega izhajajoče kombinirano učenje (t. i. Blended Learning) se na področju izobraževanja odraslih v svetu in tudi pri nas vse bolj uveljavlja ter bo po zaključku epidemije zagotovo še pridobivalo na pomenu. Kot nam že sama beseda pove, je prednost takšnega izobraževalnega oz. učnega modela gotovo to, da gre za kombinacijo tradicionalnih oblik in metod dela v učilnici ter e-izobraževanja. E-izobraževanje udeležencem omogoča, da še lažje sledijo svojemu lastnemu tempu učenja, poleg tega pa so v delu, ki se izvaja v učilnici, še vedno deležni vseh prednosti neposredne interakcije z izvajalcem izobraževanja.
Kljub temu da so imeli udeleženci naših izobraževalnih programov že pred nastopom obveznega izobraževanja na daljavo možnost za samostojno učenje s pomočjo literature na e-učilnici, ki so jo lahko tudi le po potrebi kombinirali s poslušanjem predavanj oz. individualnimi konzultacijami v živo, pa kombinirano izobraževanje v pravem pomenu besede še ni bilo sistematično uvedeno. Tak pristop seveda zahteva skrbno načrtovanje na več ravneh, usposobljenost tako učiteljev in nas organizatorjev izobraževanja kot tudi digitalno opismenjevanje vseh udeležencev. Izkušnja z obveznim izobraževanjem na daljavo nam je zagotovo dala dobro izhodišče, za vpeljavo kakovostnega modela kombiniranega izobraževanja pa bo potrebno vložiti še kar nekaj truda. Veselo na delo torej.
Piše:
Leonida Brezovec
Organizatorka izobraževanja odraslih
Viri:
Doles, J. (2020). Kombinirano e-izobraževanje. Dostopno na: https://e-izobrazevanje.com/izobrazevanje/kombinirano-e-izobrazevanje/
Kombinirano učenje. Uvod v kombinirano učenje za izobraževalce odraslih (2019). Izdano v okviru Quality Blended Learning program. Dostopno na: https://www.upi.si/uploads/Erasmus+/BLBookV2__ID_OBJAVA_SLO.pdf
